Constantin ABALUTA
STOL SREDI CESTE
Tistega vecera našel sem stol sredi ceste.
Usedel sem se nanj, preprican, da ne bo pripeljal niti en avto,
in vso noc ni prišel niti en avto.
Zarana mi je poštar pustil pismo med letvicami naslona.
Nekaj sramežljivih oblakov proti vzhodu potrjevalo mi je,
da je moje. Obstanem, da bi žvižgal na izgubo.
Dežne kaplje navalijo.
Cloveške silhuete minevajo, nihce me ni niti spoštoval.
Prejel sem pismo in odložil ga v žep,
tudi besede, naslovljene drugemu, ni treba da se zmocijo.
Stojec tam, mislim na Fenicane,
ki so izumili stol, da lahko ponoci stojijo na krmi ladje.
Stojec tam z neznanim pismom na prsih,
z dežnimi kapljami,
z mojimi blešcecimi rokami,
a nožice stola, neme strani sveta,
so edine, ki me v megli usmerjajo.
BLISKOVITA VPRAŠANJA
V vlaku, samcat v vagonu.
Hodim preko mostu, slišim vodo teci.
Bliskovito kamen prebije steklo ob meni,
zažvižga ob moji glavi,
prebije vzporedno steklo in izgine.
Vagon, ki te odpelje v spomine.
Nosi s tabo stezice zgrešene moje smrti
in tisti luknji v oknu,
popolni v svoji brezcasnosti,
kot zenica svetnika.
MRAVLJINE POTI
Skozi hišo moje tete tece mravljina pot,
pot ta prostrana, zapisana v vzhodnih kronikah.
Mravlje se vzpenjajo iz sosednjega vrta skozi razpoko
v zidu.
V kopalnici plešejo vencek med belimi in modrimi plošcicami.
Presecejo koš za perilo, zidove in naenkrat
v kuhinji
marširajo na pozlacenem okvirju okroglega ogledala,
v smeri kazalca, tri obrate.
Potem izginejo.
Morebiti so se odlocile za rezervno pot.
Ali pa se morda pot enostavno konca tu.
Ali so vzhodne kronike kot delto izbrale
ogledalo moje tete?
