Ioana CRACIUNESCU

ZGODBA Z RIBAMI, RASTLINAMI IN PTICAMI

Krap (davno, zelo davno) imel je

luske, luske, luske

zlepljene

eno v drugo.

RIBICA nosi eno vrsto svetlobe

s kožo.

Spi z ljubljenim prav na podu

v postelji iz vrbja, vrbja,

vrbja …

(Katera vrsta duše brez sence casti?)

Drugic

bila riba – ptica v enem bitju.

Z usti, zalepljenimi s temo tvojega sna,

dvigajoc grozo, da ljubljena ne bom …

Skozi oko mreže vidim ravno nebo,

kako Bog razsipava tenek sloj soli

po plocevini.

POVECANJE, IZKUŠENOST

Povecanje. Izkušenost.

Tisti živi barvajo velike grobnice.

Padanje bo cistejše!

Zelo naklonjena podtikanjem, prevec grabežljiva,

med celicami in atomi ne gospodari ponižnost.

O njej bomo govorili na vsa usta!

Ona se zdravi od zbadanja v želodcu množici

pripravlja upor

razveseljuje oblast.

Kakšen pljusek talenta v blatu, kakšen vzklik

zadovoljstva po krcmah!

Grobih rok mesar odpira gumbe obleke

pepelnate,

ki jo danes nosi moja melaholija.

Povecanje – izkušenost.

Ti živi barvajo velike grobnice.

Padanje bo cistejše.

KOŽA 100 %

Kako poka koža gamsa v rokah gozdarja.

“Tisti, ki soli, stroji,

zajedajoci vonj pozablja!”

Telo gospe nadišavljeno in leno obleka prekriva

etui za ocala šciti kratkovidnost gospodovo

usnjena blazina, pregrinjalo brez kosti na robu postelje.

Široki pas mucno razjeda telo gamsa

ki beži skozi razbeljeni stroj, vroce kaplje

v zadimljeni duši mesta.

Koža poje eno edino pesmico:

“Tisti, ki soli, stroji,

zajedajoci vonj pozablja!”