POLJSKI VRABEC

Med Tamišem in Donavo, megleno grmovje.

Mama se mi zdi vse manjša, s telesom izgubljenim

v grobi obleki.

Skrb za bolezen, vec v glavi kot

v notranjšcini.

Hodila je kot poljski vrabec, skoraj

ne dotikajoca se asfalta,

smehljajoca se z ocmi in zdelo se je,

da mi nima kaj povedati.

- Vzemi me v naroc- je, rec- e mi šepetaje, v noge me zebe.

Pogreznem se do kolen v notranjost

velemesta.

Mama hodi, poskakujoca kot modri poljski vrabec,

v kletko strpan.

Med Tamišem in Donavo, megleno grmovje.

FILM Z GRETO GARBO

Ninocka Jakuševa trem prijateljicam:

“Vedno sem sovražila selitev ptic, v jeseni, v kapitalisticne države.

Ampak, kar je - tu je! Imamo velike ideale,

Oni – blago klimo!”

V skupni kuhinji Ana (celistka v simfonicnem orkestru)

odgovori Nini Jakuševi:

“Ta Gargunov!”

Nikoli ne veš, ali gre v kopalnico ali ovaja za KGB!”

“Junij je, a zima še trka na vrata.”

PISATI KNJIGE

Topovi so predahnili, a enemu ni uspelo;

mnogi poreko – “to je slab znak …”

On nic ne razume, predal se je lenarjenju,

svet obstaja bolj iz nedejavnosti in zunaj

vsakega plemenitega opozorila,

ne bobnajo mu slepooke, ni krcev v želodcu.

Kdo bo rekel, kdo mu bo sledil?

Krepak, odlocen, vcasih ljubezniv in poslušen.

Še vedno žarijo njegove majhne oci,

družinsko življenje, odrasle želje,

vodni mlin melje moko, sol in denar,

zvezdnato nebo, odojek na roštilju,

garniran z debelimi klobasami in postni, kakor napisano

nekje, nekdaj.

Spal je na kavcu, kadil, jedel z norim apetitom

in dneve se ni oddaljeval od mize.

Ceprav je kdaj okleval, on ni moški, ki pozablja, kam ga vodi pot

(naše majhne odgovornosti, vzvod reda

na tem svetu):

varljivo je oko, a ono je ocividec, zanesljivejši od ušesa,

zakon naredi svoje, tudi ko zaledeniš voljo

enega, edinega cloveka.

“Vstopivši v sobo skrivno, z zvezdami, sklicujoc se na

slovnicarje (…) in

zacenši se uciti

pisanja knjig.”