Mihail GALATANU
MED PISANJEM IN KRVJO
Žena, ki jo ljubim, ima dve dojki:
Eno, na kateri piše “ljubezen”
in drugo, na kateri je vtetovirano “smrt”.
Postelja, na kateri spim, ima, približana, dve blazini,
dvojcici. Na eni je mati izvezla ljubezen, na drugi moja žena
našivala smrt. V vratih, na katera vstopam in izstopam, so pijavke,
na obeh straneh, samolepljive plošcice,
na katerih nekaj piše. Slep sem in ne vidim. Kaj piše?
* * *
Domovina moja ni nic drugega kot beseda: smrt.
Domovina moja je edino celo, kar je razpadlo na dele, nikogar in nicesar
se vec ne bojim. Sem zdrobljeno doživljanje leta, ki je
odšlo v žolco.
Velikanski zlati kip sem
zmanjšan na stopnišcu
dokler nisem postal nejevoljen palcek
govorec jezik zemeljski najbolj barbarski.
Posteljnino sem zvecer razmetala po knjigah.
Sladek sem sir, letni,
ki odhaja v popek.
PESEM MOJEGA SRCA
Za Oso, srcegledca
Obglavljen sem.
Vidim s srcem in mislim s srcem.
Stopila se moja glava. Odletela.
Spet sem otrok. Vidim s srcem.
Srce moje otipava vse to, cesar do sedaj nisem razumel.
Glava se moja odkotalila. Gorgona
preganjala, zagrabila, ubila, pojedla.
Vidim s srcem. Spet sem ženska.
Spet moški.
