Angela MARINESCU
* * *
Poskušam jesti svoje lastne verze
poskušam obrniti lice niže
poskušam sebi stopiti na nogo
poskušam biti hrana za norce
poskušam ne uciti se
bolje je da sem nasajena na kakšnem kolu
kot surova žrtev
Vlada Cepeša tistega z velikim nosom
poskušam ne biti sama
to si vbiti v glavo
poskušam biti hudobna a sem prazen vrag
v baržunasti koži
poskušam vriskati pritajeno
po stari ljubezenski poti
(najspornejši verz
je oblecen v crni frak)
poskušam ne biti vulgarna
kar je težko
poskušam biti mala
kar me še bolj straši
poskušam se veseliti življenja
ne migajoca niti z malim prstom
ne morem biti iskrena o cem sem prej pisala
ne zadovoljuje me vec
groba sem in možata, zdaj, v obnašanju
ko, oblecena v težko kamenje
zgorim na nebu.
* * *
Vseeno mi je za mladež
kaj bo jedla
od moje poezije brez placila
minimalne takse za prihod
na celu z vsakim ki mi da denar
ker to ni bilo tedaj
vseeno mi je stojim na silovitem viharju
z licem a ne s hrbtom obrnjena vseeno mi je
za vse norce in pametnjakovice
ki me ustvarijo z eno edino
nevidno seksualno gesto
od tistih, ki jim izpadajo predmeti
v roki v moji bližini
mogoce še vecja tišina sledi
po vstopu v uporabni svet mogoce sem tu
kot angel
ki lebdi hladnokrven na površini
zemlje nepremicne
zadnji njegov krik je drugi angel
noben drug angel ne more zamenjati predhodnega
vlecem prsi v pljuca
mecem ven maternico
potegnem se vase vsekakor nevešce
niti en primer ni podoben drugemu
da mucim spomin pesimisticni te pesmi
klicaje svojega mrtvega oceta
na katerega možgane sem dvignila
grob dekadentnega zastavonoše družine
sem spolni angel
