George VULTURESCU
HAGIOGRAFIJA SLEPEGA OCESA
1.
Vir, vrtincenje,
mletje je pesem na križpotju noci.
- Vrni se, opomni te Glas.
Ti sam veš, da ne moreš uteci.
Da si. Tam.
- Niti koraka, ponovi Glas.
Ne hodiš, nisi na tekmi,
nisi na robu prepada.
- Pred Slepim Ocesom si,
šepeta glas.
Arkade so prazne kot panj,
ki so ga zapustile cebele. Ti hitiš
zaledenel v njegovi noci:
Ono te želi videti/ali je samo
plašc, ki te šciti,
pokrivajoc te kot luske,
kot talar žolcast
iz ognja praznega?
2.
Pozno po ulicah. Zid ohlajen, lepljiv.
Iz noci se nekdo približuje.
Trave na zgradbah se zde bolj blešcece, bolj steklene.
Tu je nekdo z ogromnim ocesom na ramenih.
Ali je to samohodajoce oko;
ali je to samo ogromno zrno rose, ki polzi po nocnem listju.
- Ne boj se, porec- em. Lahko ti pripadam …
Opazujem ga. Pocutim se kot lijak, skozi katerega
se v mene zlivajo ostanki živali z luskami.
- Že si nekdo drug, rec- e mi, ko sva se prebila skozi mesto.
Nisi vec samo tisti, ki vidi,
si pogled zapušcen kot ostrina noža
nad truplom sveta …
3.
Blizu tržnice s staro šaro lahko ga vidite;
caka ponudbo, lahko prenese nekaj vrec,
otoman, sod, komodo …
ure, ob konju, clovek opazuje ulico,
preiskuje mimoidoce, mece
naplavine mulja vsakdanjih opravil,
da bi odkopal tiste tri kovance.
Konj govori: ”mogoce sem ti zažgal oci,
da te ne plašijo vozila … ko bi vedel, kako
izgledam, ker se nihce ne ustavi, oprostil bi mi za tisti
vecer …”
Kasno je; danes ni bilo
niti ene stranke. Konj težko gazi, natovorjen, kot da se
kopita potapljajo v pesek
zrušenega tunela; samo on vidi,
in skozi njega se samo lahko uide iz mesta
skrivoma.
Clovek razmišlja: konj ne ve,
da zdaj galopira po zemlji, a ne po nebesih … mogoce
gre mimo angela. A jaz, doklej ga lahko spremljam?”
Naslednji dan
ob tržnici s staro šaro: clovek in konj.
4.
Eno Slepo Oko, izgubilo se, zataknilo se ob rob pelerine;
- Vzemi me s sabo in razkaži mi mesto …
- Nevarno je v mestu, rec - em, in drugic - , ne vem,
kako te voditi …
- Kot primeš sabljo za držaj, popelji me:
boš varen.
5.
Razjarjeno zaradi množice, oko moje slepo se odtrga od mene in
spleza na osvetljeni stolp.
- Pridi, zapovem mu, ne morem domov brez tebe …
Pristopi policaj, piskajoc dolgo v pišcal.
- Ne slišiš, mu zakric - i, napisal bom prijavo …
Mimoidoci potepuh vlaci kamen in zamahne.
- Ne brigaj se zanj, zaprosim ga, to je moje oko in ne vem,
kako naj ga zvalim …
Pritepe se od nekod šcene. Laja nekaj casa in potem pošcije steber.
- Pridi, preklinjam ga, kako moreš ždeti na stebru,
poscanem od mrcin?
Hodim po ulicah, spotikaje, otipaje
zidove. Na vogalu se zaleti ženska: “Vzemi me, rece mi,
najlepša sem; prsi so kot breskve,
a bedra nemirna …”
Dokopljem se do hiše, zrušim se preko delovne mize.
Pisanje se mi je zdelo lijak, v katerega vlijem vse
izbrane slike, raztrgane in iztrgane iz jedra mesta.
Posmehujoc se, na svoji gomili, Slepo Oko me citira:
“Nikoli ne vidimo drugega, kot to, kar v sebi nosimo!”
6.
“Tu sva – iz oci v oci:
ti mi prinašaš crni pesek prevar,
jaz ti za uživanje nudim
zelenje, krohot, vode;
ti si samo to, kar je ostalo od
ogledala, kar kopito potepta,
razpršec vse nicevo, skrito v njem,
ti si klavnica, kje se koljejo
liki na kovancih, davno vgraviranih.”
Tako govorim s Slepim Ocesom.
Besede se odlagajo na mrežnici njegovi, kot sloj
leda.
S te strani odblisne svetloba
kot baklja v noci, nad zakladom.
7.
Nad papirjem. Pero imam v roki,
stisnjeno kot nož ponoci,
to je zakon tistega, ki piše.
Slepo Oko vzdihuje v bližini,
kot da je del nocnih vej,
strohnelih.
- Kaj delaš, ga vprašam.
Premika jezik temine:
- Stojim na kepi teme in
jem jo.
PRICAKUJOC ZAKLETEGA PESNIKA
Šušlja se, da bo prišel v mesto.
Pripravljeni so vrtovi in terase.
Cudni likerji so prinešeni, vina in
vonji skriti.
Založniške hiše in casopisi tiskajo knjige
o njem, izmišljajo se verzi
in replike.
Zabavajo se nekaj dni zapored v
razuzdani norosti, srecni, ker je izbral
njihovo mesto. Skujejo kovanec z
njegovim domnevnim likom, ki se prodaja
skrivaj ali pa se hrani za
crne dni.
Cakajo ga na robu mesta,
na postaji in v trgovini blebetajo:
- Kaj, c - e rec - e kaj nespodobnega? …
- Mogoc - e pusti kakšno novic - ko …
- Taki, slišal sem, psujejo vse svetinje …
Pozno, ponoci, še vedno hodijo množice,
klicaje njegovo ime.
Nikoli ni prišel. Ena kurba se je hvalila, kako
ga je videla ponoci, naslonjenega na zid.
“Cakali so te tocno opoldne”, recem mu.
A on:”Jaz nosim mrak. Razkrivam oci
in tam pušcam mrak svoj kot prestrašeno jajce …”
“Utihni, poznamo te – bila si pijana” – v en glas vsi, ki so
jo poslušali. “Vemo, na kaj misliš…”
prav v tem casu nekaj njih izgine s
scene. Programi so v teku.
Prevod iz romunšcine: Miljurko VUKADINOVIC in Irena ODER
